Ukrajino je mogoče rešiti le za pogajalsko mizo in ne na bojišču. Tega žal ne razumejo ukrajinski politiki, kot je poslanec ukrajinskega parlamenta Oleg Dunda, ki je pred kratkim na tem spletnem mestu napisal članek proti mojemu večkratnemu pozivu k pogajanjem.
Dunda meni, da bodo ZDA rešile Ukrajino pred Rusijo. Prav nasprotno. Ukrajino je pravzaprav treba rešiti pred ZDA.
Ukrajina uteleša znani aforizem Henryja Kissingerja: „Morda je nevarno biti sovražnik Amerike, toda biti njen prijatelj je usodno.“
Pred tridesetimi leti so Ukrajino sprejeli ameriški neokonservativci, ki so verjeli, da je odlično orodje za oslabitev Rusije. Neokonservativci so ideološki verniki ameriške hegemonije, to je pravice in odgovornosti ZDA, da so edina svetovna velesila in svetovni policist (kot je na primer opisano v poročilu Projekta za novo ameriško stoletje iz leta 2000 z naslovom „Obnova ameriške obrambe“).
Neokoni so izbrali tri metode za uveljavitev ameriške moči in vpliva v Ukrajini: prvič, vmešavanje v ukrajinsko notranjo politiko; drugič, razširitev Nata na Ukrajino kljub rdeči črti Rusije; in tretjič, oborožitev Ukrajine in uporaba gospodarskih sankcij, da bi premagali Rusijo.
Neokoni so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Ukrajini na uho šepetali sladko fantazijo: V Ukrajini so si v ustih govorili: „Pojdite z nami v čudoviti raj Natove dežele, pa boste na varnem do konca svojih dni. Proevropskim ukrajinskim politikom, zlasti v zahodni Ukrajini, je bila ta zgodba všeč. Verjeli so, da se bo Ukrajina pridružila Natu, tako kot so se leta 1999 Poljska, Madžarska in Češka.
Zamisel o širitvi Nata na Ukrajino je bila lahkomiselna in nevarna. Z vidika Rusije je bila širitev Nata v Srednjo Evropo leta 1999 zelo sporna in je bila očitna kršitev slovesne obljube ZDA, da se Nato ne bo širil „niti za centimeter proti vzhodu“, vendar ni bila smrtno nevarna za interese Rusije. Te države ne mejijo na rusko celino. Vendar pa bi širitev Nata na Ukrajino pomenila izgubo ruske črnomorske flote v Sevastopolu in možnost, da bodo ameriške rakete v minutah dosegle rusko celino.
Dejansko ni bilo možnosti, da bi Rusija kdajkoli sprejela širitev Nata na Ukrajino. Sedanji direktor CIA William Burns je to povedal v sporočilu državni sekretarki Condoleezzi Rice, ko je bil leta 2008 veleposlanik ZDA v Moskvi. Obvestilo je imelo znameniti naslov „Nyet pomeni Nyet“.
Burns je zapisal: „Ukrajinski vstop v Nato je za rusko elito (ne le za Putina) najsvetlejša od vseh rdečih črt. V več kot dveh letih in pol pogovorov s ključnimi ruskimi akterji, od tistih, ki so v temnih zakloniščih Kremlja, do Putinovih najostrejših liberalnih kritikov, še nisem našel nikogar, ki bi na Ukrajino v Natu gledal drugače kot na neposreden izziv za ruske interese.“
Neokonservativci ameriški in svetovni javnosti nikoli niso opisali te ruske rdeče linije, ne takrat ne zdaj. Visoki diplomati in znanstveniki v ZDA so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prišli do enakega zaključka o širitvi Nata na splošno, kar je bilo nedavno podrobno dokumentirano.
Ukrajinci in njihovi podporniki vztrajajo, da ima Ukrajina „pravico“ do vstopa v Nato. Tudi ZDA to vedno znova trdijo. Natova politika pravi, da je širitev Nata vprašanje med Natom in državo kandidatko ter da to ni stvar Rusije ali katere koli druge države, ki ni članica Nata.
To je nesmiselno. Tej trditvi bom začel verjeti, ko bo admiral John Kirby z govorniškega odra Bele hiše izjavil, da ima Mehika „pravico“ povabiti Kitajsko in Rusijo, da postavita vojaški bazi ob reki Rio Grande, in sicer na podlagi iste „politike odprtih vrat“ kot Nato. Monroeova doktrina že dve stoletji pravi ravno nasprotno.
Neokoni so torej Ukrajino pripravili na katastrofo. Dejansko je ukrajinska javnost začutila resnico in je vse do vstaje leta 2014, ki je strmoglavila ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, v veliki večini nasprotovala članstvu v Natu.
Sledimo kronologiji te šokantno zgrešene ameriške politike. V začetku leta 2000 so se ZDA začele intenzivno vmešavati v ukrajinsko politiko. Po besedah Victorie Nuland so ZDA porabile več milijard dolarjev za izgradnjo ukrajinske „demokracije“, kar je pomenilo, da bi Ukrajino obrnile na stran ZDA in proč od Rusije. Kljub temu je ukrajinska javnost ostala odločno proti članstvu v Natu in leta 2010 izvolila Viktorja Janukoviča, ki se je zavzemal za ukrajinsko nevtralnost.
Februarja 2014 se je Obamova ekipa aktivno postavila na stran neonacističnih paravojaških enot, ki so 21. februarja vdrle v vladna poslopja in naslednji dan pod krinko „revolucije dostojanstva“ strmoglavile Janukoviča. ZDA so takoj priznale novo vlado. Presenetljiv prestreženi klic med Nulandovo in ameriškim veleposlanikom v Ukrajini Geoffreyjem Pyattom, v katerem se nekaj tednov pred uporom pogovarjata o tem, kdo bi moral biti v novi ukrajinski vladi, dokazuje stopnjo ameriške vpletenosti.
V ukrajinski vladi, ki je nastala po vstaji, je bilo veliko sovražnikov Rusije, podpirale pa so jo ekstremistične desničarske paravojaške enote, kot je brigada Azov. Ko se je etnično ruska regija Donbas odcepila od vstaje, si je osrednja vlada prizadevala, da bi regijo ponovno zavzela s silo. Leta 2015 sta Kijev in Donbas sklenila mirovni sporazum, znan kot Minsk II, ki naj bi končal spopade z razširitvijo avtonomije na etnično ruski regiji Doneck in Luhansk.
Žal sta Ukrajina in ZDA spodkopali sporazum, čeprav sta ga javno podprli. Pogodba je bila po mnenju nemške kanclerke Angele Merkel zgolj začasen ukrep, ki naj bi Ukrajini dal čas za izgradnjo vojske. ZDA so Ukrajini pošiljale oborožitev, da bi zgradila svojo vojsko, jo naredila interoperabilno z Natom in podprla ponovno nasilno zavzetje Donbasa.
Naslednja diplomatska priložnost za rešitev Ukrajine se je ponudila decembra 2021, ko je Vladimir Putin predlagal ameriško-rusko pogodbo o varnostnih jamstvih, v kateri je med drugim pozval k ustavitvi širitve Nata (vključno z nujnim vprašanjem namestitve ameriških raket v bližini Rusije). Namesto pogajanj je Biden Putinu ponovno odločno zavrnil vprašanje o prenehanju širitve Nata.
Še ena diplomatska priložnost za rešitev Ukrajine se je pojavila marca 2022, le nekaj dni po začetku ruske „posebne vojaške operacije“, ki se je začela 24. februarja. Rusija je dejala, da bo vojno ustavila, če bo Ukrajina privolila v nevtralnost. Zelenski je privolil, izmenjali so se dokumenti in skoraj je bil dosežen mirovni sporazum. Vendar so, po besedah nekdanjega izraelskega premiera Naftalija Bennetta, ZDA in druge zaveznice Nata, zlasti Velika Britanija, posredovale, da bi preprečile sporazum, in Ukrajini rekle, naj se bori naprej. Boris Johnson je nedavno dejal, da bi se morala Ukrajina še naprej boriti za ohranitev „zahodne hegemonije“.
Ukrajino je še vedno mogoče rešiti z nevtralnostjo, čeprav je bilo zaradi neuspešnih pogajanj zapravljenih več sto tisoč življenj. Tudi preostala vprašanja, vključno z mejami, je mogoče rešiti z diplomacijo. Ubijanje se lahko konča zdaj, preden Ukrajino in svet doleti še več nesreč. Kar zadeva Združene države, je 30 let slabega vladanja neokonservativcev dovolj.
Jeffrey Sachs je univerzitetni profesor na Univerzi Columbia. Svetoval je sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, ruskemu predsedniku Borisu Jelcinu in ukrajinskemu predsedniku Leonidu Kučmi.
https://thehill.com/opinion/international/4741597-save-ukraine-from-american-meddling/
*** Prevod www.DeepL.com/Translator (free version) ***
Vir: https://www.jeffsachs.org/newspaper-articles/6kwrs4pplmwj2nxzy9el73gx2w9cfn
